Archive for the Category » linux «

Nedelja, 4. avgust, 2013 | Avtor:

I had a power outage affect my server’s large md RAID array. Rather than let the server as a whole be down while waiting for it to complete an fsck, I had it boot without the large array so I could run the fsck manually.

Vendar, when running it manually I realised I had no way of knowing how far it was and how long it would take to complete. This is especially problematic with such a large array. With a little searching I found the tip of adding the -C parameter when calling fsck. I couldn’t find this in the documentation however: fsckhelp showed no such option.

The option turns out to be ext4-specific, and thus shows a perfectly functional progress bar with a percentage indicator. To find the information, instead offsckhelp” ali “man fsck”, you have to inputfsck.ext4help” ali “man fsck.ext4”. 🙂

delež
Nedelja, 4. avgust, 2013 | Avtor:

Zgodovina

Veliko se je spremenilo, odkar sem nazadnje omenil moj osebni pomočnik – je zrasla z Skoke in meje (zdaj ima 7TB md RAID6) in ga je pred kratkim obnovili s Ubuntu Strežnik.

Arch nikoli ni bila napaka. Arch Linux me je že naučila toliko o Linuxu (in bo še naprej, da to storijo na mojem drugem namizju). Ampak Arch vsekakor zahteva več časa in pozornosti, kot Rad bi, da preživijo na strežniku. V idealnem primeru bi raje, da lahko pozabite na strežniku za nekaj časa, dokler opomnik email pravi “hm … tam je nekaj posodobitve morate pogledati, kolega.”

Vesolje ni zastonj – in noben od njiju ni prostora

Priložnost, da migrirajo na Ubuntu je dejstvo, da je zmanjkalo SATA pristanišča, pristanišča, potrebni za priključitev trdih diskov za preostali del računalnika – da 7TB RAID polje uporablja veliko pristanišč! Imel sem celo dal proč moja zelo stara 200GB trdega diska, kot je vzel eno od teh pristanišč. Prav tako sem opozoril prejemnika, da je disk SMART Nadzor je navedeno, da je nezanesljiv. Kot začasno rešitev za pomanjkanje SATA pristanišč, Imel sem celo preseliti OS strežnika za niz štirih USB ključi v MD RAID1. Crazy. Vem. Nisem bil preveč zadovoljen s hitrostjo. Odločil sem se, da gredo ven in kupiti novega zanesljiv trdi disk in SATA razširitveno kartico, da gredo z njim.

Primarno particijo Arch strežnika je z okoli 7 GB disk. Velik kos, ki je bil swap datoteka, cached podatki in sicer mešanih ali nepotrebnih datotek. Skupna dejanska velikost OS, vključno /domov Mapa, je bilo le okoli 2 GB. To me je spodbudilo, da si v super-hitro SSD voziti, misleč morda manjši, morda ne bo tako drago. Izkazalo se je, da je najcenejši brez SSD disk lahko najdem dejansko stalo več kot enega od teh relativno majhnih SSD. Yay zame. 🙂

Izbira? Woah?!

Pri izbiri OS, Jaz bi že odločil, da ne bo Arch. Od vseh drugih priljubljenih distribucij, Jaz sem najbolj seznanjeni z Ubuntu in CentOS. Fedora pa tudi možnost – ampak nisem še resno ga šteje za strežnik. Ubuntu je osvojil krog.

Naslednja odločitev, ki sem imel, da bi ne prišlo do mene, dokler Vsesplošna (Namestitev Ubuntu je čarovnik) je vprašal mene: Kako ustanoviti predelne stene.

Bil sem na novo uporabo SSDs v Linux – Jaz sem dobro zavedajo pasti jih ne uporabljate pravilno, predvsem zaradi njihove nevarnosti slabe življenjske dobe, če je zlorabljena.

Nisem želel uporabiti posebno particijo swap. I načrt za nadgradnjo strežnika matično ploščo / CPU / spomin ne predaleč v prihodnosti. Na podlagi tega sem se odločil, bom dal swap swap datoteko na obstoječi RAID MD. Swap ne bo posebej hitro, vendar njen edini namen bo za to redka priložnost, ko je nekaj narobe in spomina ni na voljo.

To pa me je pustila, da bi koren pot polna 60GB iz Intel 330 SSD. Razmišljal sem ločevanje / domov, ampak je samo zdelo malo nesmiselno, saj, kako je bila uporabljena malo v preteklosti. Najprej sem ustanovil particijo z LVM – nekaj, kar sem pred kratkim delal, ko sem ustanovil Linux računalnik (Res, da ni nobenega izgovora, da ne uporabljate LVM). Ko je prišel do dela, kjer bi nastaviti datotečnega sistema, Sem kliknil na spustnem in nagonsko izbrali ext4. Potem sem opazil, btrfs v istem seznamu. Počakaj!!

Ampak kaj?

Btrfs (“masla eff-zave”, “bolje eff-zave”, “bee-drevo-eff-zave”, ali karkoli radi na dan) je relativno nov datotečni sistem razvit z namenom, da bi Linux’ datotečni zmogljivosti nazaj na pravo pot s trenutno tehnologijo datotečnega sistema. Obstoječi King-of-the-Hill datotečni sistem, “ext” (Trenutna različica se imenuje ext4) je zelo dobra – vendar je to omejeno, zaljubljen v staro paradigmo (pomislite na novo blagovno znamko F22 Raptor vs. an F4 Phantom s pol Ještěd poskusu nadgradnje ekvivalentnosti) in je malo verjetno, da bi lahko konkurirali za zelo dolgo z novejšimi Enterprise datotečnimi sistemi, kot so Oracle ZFS. Btrfs še dolga pot, še vedno velja za eksperimentalno (odvisno od tega, kdo ste in kaj vprašati funkcije, ki jih potrebujete). Mnogi menijo, da je stabilna za osnovno uporabo – ampak nihče se dogaja, da nobenih jamstev. In, seveda, vsi pravijo, da ga preizkusite varnostne kopije!

Mooooooo

Najbolj bistvena razlika med ext in btrfs je, da je btrfs “CoW” ali “Kopiranje na Pisanje” datotečni sistem. To pomeni, da so podatki dejansko nikoli ni namenoma nadomestijo je notranjost datotečnega sistema je. Če napišete spremembe v datoteko, btrfs napisali vaše spremembe na novo lokacijo na fizičnih medijih pa bo posodobil notranje kazalci se nanašajo na novo lokacijo. Btrfs gre še korak dlje, saj so ti kazalci notranje (besedilu metapodatkov) so Prav tako CoW. Starejše različice ext Preprosto bi prečrtanih podatkov. Ext4 bi uporabil list, da se zagotovi, da ne bo prišlo do korupcije, bi bilo treba vtič AC potegnil ven v najbolj neprimernem trenutku. Je revija za posledico podobno število korakov morali posodobiti podatke. S SSD, Osnovna strojna oprema deluje podoben proces krava ne glede na to, kaj datotečni sistem, ki ga uporabljate. To je zato, ker SSD diski ne more dejansko prepiše podatke – imajo za kopiranje podatkov (s spremembami) na novo lokacijo, in nato izbriše staro blok v celoti. Optimizacija na tem področju je, da SSD morda niti ne izbriše starega bloka, ampak preprosto zapišite za brisanje blok na kasnejši čas, ko stvari niso tako zaseden. Končni rezultat je, da SSD diski dobro prilegajo s kravo datotečnega sistema in ne opravljajo, pa tudi z nevladnimi krava datotečnih.

Da bi zadeve zanimivo, CoW v datotečnem sistemu lahko gre z roko v roki s funkcijo, imenovano deduplication. To omogoča 2 (ali več) identični blokov podatkov, ki se hranijo samo z eno kopijo, prihranek prostora. Z krava, če se spremeni datoteka deduplicated, ločena twin ne bo vplivala, saj bo bilo spremenjeno datoteko v zapisu podatkov na drug fizični blok.

CoW pa naredi izdelavo posnetkov razmeroma enostavno izvajati. Ko se je posnetek sistema zgolj beleži nov posnetek kot podvajanje vseh podatkov in metapodatkov v obsegu. Z krava, Ob spremembah, posnetek narejen Podatki ostane nespremenjena, in jih je treba ohraniti dosleden pogled statusa datotečnega sistema, je ob času, ki je bil posnetek.

Novi prijatelj

Z zgoraj v mislih, še posebej, ker je Ubuntu na voljo kot btrfs namestite času izbire, Mislil sem, da bi bil pravi čas, da se potopite v btrfs in raziskati malo. 🙂

Del 2 kmalu …

delež
Thursday, November 12th, 2009 | Avtor:

If you ever find yourself updating a single application in Arch Linux (a very bad idea, btw) and it upgrades readline you might end up seeing an error along the lines of:
/bin/bash: error while loading shared libraries: libreadline.so.5: cannot open shared object file: No such file or directory
Hopefully you still have a bash prompt open and you haven’t closed them all. If you still can, immediately run the following:
pacman -S bash
else you won’t be able to run bash any more because bash would still be linking to the old version of readline.

tudi, in future, don’t run
pacman -Sy application
(python in my case)
instead, run:
pacman -Syu
which will ensure that all applications are upgraded.

Personally, I think that bash should have had a dependency set saying that it required the old specific version of readline and the same for the new bash, requiring the new version of readline. Regardless, rather play it safe. 😉

delež
Friday, September 11th, 2009 | Avtor:

Peace in the land of USB

Under a *nix operating system, having multiple partitions on a USB drive isn’t rocket science, it just works. V mojem primeru, my USB drive has two partitions because the first partition is a bootable Arch Linux installer.

I have Windows on a desktop at homemostly for gamingand many of my colleagues use it too. Since Windows doesn’t do very well with non-Windows partitions I figured I could create a FAT32 partition on the memory stick after the bootable Arch Linux partition. FAT32 is almost ubiquitous and is usable on every common desktop operating system in the world.

Bleh

Unfortunately it doesn’t work straight off the bat. Apparently, Microsoft in their infinite wisdom decided that memory sticks are supposed to have one (and only one) partition. In reality Windows finds the first partition and then ignores any others that happen to be set up:

Please Format

Err, no, I do not want you to format my Arch Linux installation partition

The trick to getting it working is to fool Windows into thinking the device is ne a regular USB memory stick but perhaps a solid-state hard disk which happens to be connected via USB. Yes I know, this is seriously stupid that Windows behaves this way. A solid-state hard disk is just a whopping big (and fast) memory stick after all!

I found a few sources on how to do this however I still had to figure out some things on my own. Specifically, the guides I found either skipped some steps or didn’t provide enough information on where to download the driver package.

This procedure involves manually changing hardware drivers and installingnon-signeddriversnot intended for your hardware”. I know someone is going to break their system and blame me so I say now that I take no responsibility for any damage you may do to your Windows system as a result of this. Read that again. 😛

Instructions

remove the highlighted text

click for larger version

Download and unzip the driver, originally created by Hitachi, tukaj. Open the cfadisk.inf file in notepad (or your favourite plaintext editor), and find the section labeled [cfadisk_device]. Remove the section highlighted on the right:

Minimize (don’t close) the editor and go to your desktop iconsright-click on My Computer and select Properties. Select the hardware tab and then select [Device Manager]:

System Properties

Find the device underDisk drives”, right-click your memory stick and select Properties:

Device Manager

Click the Details tab and in the dropdown box on that page, selectHardware Ids”. Click the first line in the list of Hardware IDs and press Ctrl+C to copy the name:

USB Hardware Ids

Don’t close this dialog, go back to notepad (which was minimised) and paste the hardware ID into where the previous content was removed.

Changes pasted into notepad

Save the file in notepad and go back to the device’s property dialog window. Click theDrivertab and click the [Update Driver…] button. In the windows that pop up, selectNo, not this time”; [Next] -> “Install from a list or a specific location (Advanced)”; [Next] -> “Don’t search. I will choose the driver to install.”; [Next] -> [Have Disk…].

Unsigned Drivers - Click Continue Anyway

Browse to the folder where you have saved the modified cfadisk.inf file. kliknite [v redu]. You will find

there is a Hitachi Microdrive driver listed. Select this and click [Next]. When the warning

appears, click [Yes]. Another warning will pop up regarding a similar issue (these are theunsigned” in “not intended for your hardwarewarnings I mentioned earlier). kliknite [Continue Anyway]:

At this point I recommend closing all the dialog boxes related to the setup. Finally, remove and re-insert the memory stick into your USB port and you should find that the extra partitions on the stick are accessible. In the worst-case scenario, you might still need to partition the disk however the hard part is over. 🙂

delež
Wednesday, August 26th, 2009 | Avtor:

If you’re using *nix and you’ve found this middle-click behaviour annoying, change Firefox‘s middlemouse.contentLoadURL about:config option to false.

Big thanks to Ayman Hourieh for the tip.

delež